Namizno založništvo, ki se mu v angleščini reče »Desktop publishing (DTP)« združuje osebni računalnik in uporabo programske opreme za oblikovanje. S pomočjo programske opreme ustvarimo dokument, ki ga nato lahko natisnemo v večjih ali manjših količinah oziroma ga objavimo kako drugače.
Namizno založništvo se je pojavilo leta 1985, ko so na tržišče prišli prvi programi, ki so omogočili, da je uporabnik med samim delom na računalniku lahko videl, kakšen bo njegov končni izdelek na papirju. Tem programom se s kratico reče »WYSIWYG – What You See Is What You Get« – kar vidiš, to boš tudi dobil (na papirju). Logično je, da so ti programi dali namiznemu založništvu možnost za velik razmah, kar se je tudi zgodilo. Pred tem ni bilo možnosti za oblikovanje na računalniku, zato je bilo vse potrebno izdelati ročno ali s pomočjo pisalnih strojev, ki pa tudi niso nudili veliko možnosti. Zato je razvoj te programske opreme predstavljal pravo revolucijo tako za navadnega uporabnika, ki je lahko začel z oblikovanjem kar sam doma, kot tudi za industrijo, ki ji je bilo tako prihranjenega veliko časa ter tudi denarja.
Samo delo s programom za namizno založništvo v osnovi izgleda povsem enostavno. Uporabnik oblikuje izdelek, ki ga želi imeti, na eni ali več straneh. Na strani sproti dodaja tekst, slike in fotografije ter ostale elemente, ki jih želi vključiti v svoj izdelek. Sproti lahko preverja, kako bo končni izdelek izgledal na papirju. Ko se enkrat delo zaključi, se izdelek lahko natisne na domačen tiskalniku, za večje naklade pa se ga pošlje v tiskarno.
A v resnici delo s programi za namizno založništvo ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Res je, da programi za namizno založništvo omogočajo veliko funkcij, s katerimi lahko dosežemo takšen končni izdelek, kot si ga želimo. A težava nastane takrat, ko je funkcij v programu veliko, amaterskemu uporabniku pa niso jasne ter jih ne pozna. Velikokrat je za doseganje želenega efekta potrebno sočasno uporabiti več funkcij hkrati, to pa ponavadi že krepko presega znanje začetnika. To pomeni, da obstajajo male možnosti, da bo uporabnik, ki ni vešč dela s takšnimi programi, dosegel takšen izdelek, kot si ga je zamislil v glavi.
Naslednja težava je tudi sama priprava na tisk. Za kvaliteten tisk mora končni izdelek izpolnjevati kar nekaj zahtev. Zato je pomembno in potrebno sodelovanje s tiskarjem oziroma z osebo, ki bo ustvarila in pripravila tiskovne predloge. Hitro se namreč lahko zgodi, da pri tisku pride do napak, ki pa so posledica napačne postavitve elementov na papir ali slabe kakovosti izdelka. Izkušeni uporabniki programov za namizno založništvo se bodo temu znali izogniti že vnaprej, začetnike pa lahko te napake kar drago stanejo. Tiskanje konec koncev ni zastonj in učenje po principu »poskus-napaka« se lahko konča kaj klavrno.
S pomočjo namiznega založništva lahko ustvarimo lepe in kvalitetne tiskovine, ki bodo dobro služile svojemu namenu in obveščale javnost. A če ne poznamo osnov dela, se lahko hitro zafrknemo in dobimo rezultat, ki je podpovprečen.
